“Zadnji avgust, poletje je šlo” pravi Kreslin v svojem komadu. In letos resnično izgleda, da nas je poletje zapustilo že konec avgusta. Pa tako lepo toplo je znalo biti ob tem času. No bodo pa vsaj gobe pognale … Pred nekaj minutami je ozračje in zahajjoče sonce na nebo narisalo pričujoče podobe.

Ne mine dopust na barki brez opazovanja teh prekrasnih sesalcev, ki nam na lica vedno narišejo nasmešek. Letos sem jih opazoval trikrat. Pred Kaprijami, Pagom in med Krkom in Prvičem. Slednje opazovanje pa je bilo tudi najmonožičnejše saj je bilo v skupini okoli 50 osebkov.

Slovensko ime: velika pliskavka
Latinsko (znanstveno) ime: Tursiops truncatus
Angleško ime: bottlenose dolphin
Italijansko ime: tursiope
Francosko ime: grand dauphin
Špansko ime: delfin mular
Hrvaško ime: dobri dupin
Nemško ime: Grosser Tümmler

Taksonomija

vrsta: velika pliskavka (Tursiops truncatus)
družina: delfini (Delphinidae)
podred: zobati kiti (Odontoceti)
red: kiti (Cetacea)
razred: sesalci (Mammalia)

Velika pliskavka spada v družino delfinov, ki šteje 35 različnih vrst. Sem poleg velike pliskavke sodijo še navadni delfin (Delphinus delphis), navadi progasti delfin (Stenella coeruleoalba), mnoge druge vrste delfinov in orka (Orcinus orca), znana tudi pod imenom “kit ubijalec”. Kiti in delfini niso ribe, temveč sesalci, prav tako kot psi, mačke, sloni in ljudje. To pomeni, da imajo stalno telesno temperaturo, dihajo zrak s pljuči in kotijo žive mladiče, ki sesajo materino mleko. Poznamo dve obliki ali ekotipa velikih pliskavk: priobalnega (živijo blizu obal) in pelaškega (živijo daleč na odprtem morju, v oceanih). V Jadranskem morju je znan le priobalni ekotip.

Pozdrav jadrnici

Evolucija

Predniki kitov in delfinov so živeli na kopnem, pred približno 50 milijoni let pa so se preselili v vodno okolje. Skozi evolucijo se je telo kitov in delfinov prilagodilo vodnemu okolju. Dihalna odprtina se je pomaknila na vrh glave, izgubili so dlako (pred mrazom jih ščiti debel sloj podkožnega maščevja), sprednje noge so se spremenile v prsne plavuti, zadnje pa so zakrnele. Ločeno od okončin se je razvil rep, ki služi za plavanje. Repna plavut je, za razliko od rib, vodoravna.

Ne ustrašijo se niti policije

Razširjenost

Velika pliskavka je kozmopolitska vrsta, kar pomeni, da jo najdemo v najrazličnejših morjih širom sveta. Naseljuje oceane in morja zmerno toplih in tropskih predelov in je ena najbolj prilagodljivih vrst kitov in delfinov.  V polarnih območjih je ni. Najdemo jo v Atlantskem, Tihem in Indijskem oceanu, v Sredozemskem, Črnem, Rdečem in Severnem morju, pa tudi marsikje drugod. Živi tako v odprtih oceanih, kot tudi v obalnih območjih, okoli oceanskih otokov, in v ustjih rek, občasno pa se pojavijo celo v samih rekah. V večini območij velja za obalno vrsto. Ocenjena gostota velikih pliskavk na različnih območjih se giblje med 0.06 in 1.22 živali na kvadratni kilometer.  Ocenjena gostota velikih pliskavk v slovenskih in okoliških vodah je 0.07 delfinov na kvadratni kilometer. Večina prečevanih populacij je na določenem območju stalna, čeprav so ponekod prisotne tudi sezonske migracije.  Nekatere populacije so zelo mobilne in živijo na zelo velikih območjih, druge pa so lahko “stacionarne” na zelo majhnih območjih. Populacija, ki se zadržuje v slovenskih vodah, zaenkrat ne kaže znakov sezonskih migracij, čeprav verjetno živi na relativno velikem območju (več kot 1000 kvadratnih kilometrov).

Telesne značilnosti

Velika pliskavka se v različnih delih sveta pojavlja v različnih oblikah, ki se razlikujejo po velikosti, obarvanosti in vedenju.
Na splošno sta glava in trup široka, hidrodinamične oblike. Gobec je kratek in zaobljen.  Med dihalno odprtino in gobcem (na “čelu”) je t.i. melona, maščobni organ, ki je namenjen oddajanju zvokov. Hrbtna plavut je dokaj visoka in srpasta, v obliki luninega krajca. Njena vloga je predvsem stabilizacija živali pri plavanju ter uravnavanje telesne temperature (termoregulacija). Parni prsni plavuti služita za krmarjenje. Močen zadnji del telesa in repna plavut  omogočata doseganje hitrosti čez 40 km/h. Velike pliskavke so sivkastih barv, s temnejšim odtenkom na hrbtu in svetlejšim na bokih. Trebuh je bel ali umazano bel. Nosnici sta združeni v eno samo dihalno odprtino na vrhu glave. V ustih imajo 76 – 104 stožčastih zob. Zobje zrastejo le enkrat in rastejo celo življenje. Samci so veliki od 2.4 do 3.8 m in tehtajo okoli 250 kg, samice pa merijo od 2.4 do 3.7 m in tehtajo okoli 190 kilogramov. Velike pliskavke, ki naseljujejo priobalne vode, se po morfologiji razlikujejo od tistih, ki živijo v  odprtih oceanih. Priobalni delfini so manjši in svetlejših barv, s proporcionalno večjimi prsnimi plavutmi.

Čutila

Delfini vidijo dobro tako v vodi kot tudi izven nje. Plen lahko ujamejo tudi s pomočjo vida. Toda ker je vidljivost v njihovem okolju pogosto zmanjšana, potrebujejo tudi druge čute, ki jim pomagajo pri iskanju hrane, orientaciji v prostoru in komunikaciji. Velike pliskavke proizvajajo tri kategorije zvokov: žvižge, eholokacijske tleske (klike) in impulzivne zvoke (neke vrste brneči zvoki). Žvižgi se uporabljajo predvsem za medsebojno komunikacijo oz. sporazumevanje. Zanimivo je, da ima vsak delfin svoj lastni prepoznavni žvižg, ki se loči od žvižgov drugih delfinov. Gre za nekakšen “lastnoročni podpis”.

Eholokacijski kliki se uporabljajo za orientacijo ter iskanje plena. Delfini in ostali zobati kiti imajo razvit zelo dovršen sistem za pridobivanje informacij iz okolja s pomočjo sluha. To imenujemo eholokacija (eho: odmev; lokacija: določanje položaja). Temu pogosto rečemo tudi biosonar. Delfin aktivno odda zvok v okolje, zvok pa se nato odbija od različnih predmetov oz. organizmov v okolju in se nato vrne kot odmev, ki ga delfin prestreže in na ta način dobi zelo jasno sliko svojega okolja. Enak princip uporabljajo ljudje pri ladijskih sonarjih in podmornicah. Delfini lahko zelo natančno določi kje je določena riba, kako velika je, kako daleč je, ipd. Na ta način lahko delfini “vidijo” tudi v notranjost nekaterih predmetov oz. živali.

Pri impulzivnih zvokih gre dejansko za klike, ki pa so tako hitri in tako blizu skupaj, da jih ljudje slišimo kot kontinuiran zvok. Takšni zvoki so povezani tako s hranjenjem, kot tudi z medsebojnimi interakcijami med delfini. Impulzivni zvoki so dejansko tudi eholokacijski kliki “na blizu” (ko je plen že čisto blizu). Voh pri delfinih ni razvit, je pa v njihovem življenju zelo pomemben tudi telesni stik.

Razmnoževanje, razvoj in življenjska doba

Kotitve mladičev večinoma potekajo pozno pomladi in poleti, kar je povezano z višjimi temperaturami vode. Brejost traja 12 mesecev, mladiček pa na svet pride z repom naprej in je takoj zmožnen plavanja. Mladički so ob rojstvu dolgi 84 – 140 cm, odvisno od območja. Samica vedno skoti le enega mladiča, za katerega skrbi 3 – 6 let (povprečno okoli 4-5 let). Mladič skoraj vedno plava v tesnem stiku z mamo. Na ta način varčuje z energijo in je tudi manj opazen za morebitne plenilce. Občasno lahko mladič plava tudi ob drugih delfinih, še posebej kadar se mama hrani. Tem delfinom, ki so ponavadi samice, rečemo kar “varuške”. Mladič in mati ostajata v stiku tudi s pomočjo posebnih žvižgov , ki so značilni za vsakega posameznika.

Mladič se ponavadi popolnoma osamosvoji, ko samica skoti novega mladiča. Interval rojstev določene samice je torej približno 4 leta. Mladič ponavadi sesa materino mleko v prvem letu in pol, čeprav je lahko ta doba tudi mnogo daljša. V enem dnevu povprečno zaužije 4 litre mleka. Po prvem letu mladič ponavadi začne loviti plen. Samci spolno zrelost dosežejo pri 10-13 letih, samice pa pri 5 – 12 letih. Samci lahko dosežejo starost 40 – 45 let, samica pa celo več kot 50 let.

Backloop

Socialna struktura

Velike pliskavke so zelo družabne živali. Živijo v različno velikih skupinah, ki se pogosto mešajo. Čeprav so njihove skupine prehodne (posamezniki prihajajo in odhajajo), se nekateri delfini vedno pojavljajo v skupinah skupaj. Tako je tudi v slovenskem morju, kjer so med določenemi delfini prisotna dolgoletna prijateljstva. Na nekaterih območjih se velike pliskavke  zadržujejo v istih skupinah z drugimi vrstami kot so npr. kiti piloti (Globicephala sp.), progasti delfini (Stenellasp.), Rissovi delfini (Grampus griseus) in celo kiti grbavci (Megaptera novaeangliae). Velikost skupin se večinoma giblje med 2 in 15 živali (tako je tudi v slovenskem morju), čeprav jih je ponekod v isti skupini lahko več kot 100, na odprtih oceanih pa celo več kot 1000. Največja skupina pri nas je štela med 40 in 50 živali.

Nič nenavadnega ni, če je delfin včasih sam. To ne pomeni, da je z njim karkoli narobe. Že naslednji dan je lahko znova v veliki skupini delfinov. Morda so delfini, ki jih opazimo same, celo v zvočnem kontaktu z drugimi delfini, ki so daleč stran in jih zato ne moremo videti.  Več samic z mladiči pogosto tvori večje skupine, medtem ko se odrasli samci radi zadržujejo v manjših skupinah, ki štejejo 2-4 živali. Mladi osebki obeh spolov pogosto tvorijo tretjo obliko skupin. Kljub temu pa ta vzorec ni značilen za vse populacije velikih pliskavk, saj se lahko odrasli samci in samice z mladiči zadržujejo v istih skupinah. Takšna struktura skupin je pogosta v slovenskem morju.

Vedenje

Velike pliskavke so aktivne tako podnevi, kot tudi ponoči. Vedenjski repertoar vključuje hranjenje na morskem dnu, hranjenje na površini, sledenje ribiškim barkam, potovanje, druženje in igranje, agresivne interakcije, spolnost, počitek, itd. Na njihovo vedenje vplivajo letni čas, habitat, čas dneva, plimovanje, družbena struktura in reproduktivni status. Za velike pliskavke je značilno, da so zelo prilagodljive in da lahko vedenje prilagajajo glede na trenutne okoliščine in morebitne spremembe v okolju. Lahko se učijo iz lastnih izkušenj, znanje pa prenašajo tudi na druge delfine, recimo hčerke in sinove. V nasprotju z njihovim »prijaznim« izgledom, so lahko delfini agresivni do drugih delfinov iste vrste, pa tudi do drugih vrst kitov in delfinov. Velike pliskavke v Veliki Britaniji so znane po napadih na pristaniške pliskavke (Phocoena phocoena), ki se v večini primerov končajo s smrtjo.

Delfini ne dihajo avtomatsko, kot mi, temveč morajo načrtovati vsak posamezni vdih. Iz tega razloga delfini ne morejo spati na isti način, kot to počnemo mi. Pravzaprav sploh nikoli zares ne spijo, temveč le počivajo. Ko delfin počiva, izklopi polovico možganov. Druga polovica skrbi za to, da delfin plava, diha in pazi na svojo okolico ter na morebitne nevarnosti. Po približno 3-4 urah se polovici zamenjata, torej prva dela, druga pa počiva. Delfin torej vse življenje neprestano plava.

Prehrana

Velike pliskavke veljajo za plenilce na vrhu prehranjevalne verige. Hranijo se s širokim naborom živalskih vrst odvisno od tega kje živijo. Na njihovem jedilniku se znajdejo najrazličnejše vrste rib in glavonožcev (sipe, lignji, hobotnice). Hranijo se tako z bentoškimi ribami (tistimi, ki živijo na morskem dnu) kot tudi s pelagičnimi ribami (tistimi, ki živijo v odprti vodi, v  bolj površinskem delu vodnga stolpca). Med najpogostejšo prehrano velikih pliskavk spadajo ribe iz družin morske grbe (Sciaenidae), skuše (Scombridae), trske (Gadidae), osliči (Merlucciidae) in ciplji (Mugilidae). Podatki društva Morigenos kažejo, da se velike pliskavke v slovenskem morju pogosto hranijo s ciplji (Mugil sp.), sardelami (Sardina sp.) in inčuni (Engraulis sp.). Čeprav se s temi vrstami hranijo velike pliskavke tudi drugod po svetu, je to verjetno le del njihove celotne prehrane.

Tehnike hranjenja se razlikujejo glede na življenjski prostor v katerem živijo, pa tudi na “kulturo” posameznih populacij. Hranijo se v skupinah ali pa posamezno. Tehnike  hranjenja vključujejo razne skoke, zelo hitro plavanje, sunkovite obrate telesa, udarjanje rib z repno plavutjo, metanje rib iz vode (bodisi z repom bodisi z usti), udarjanje z repom po vodni gladini (z namenom povročanja zmedenosti ali paralize pri ribah), ritje z gobcem po pesku in mulju na morskem dnu, itd. V zalivu Shark Bay v Avstraliji nekatere samice z gobci zagrabijo morske spužve, ki jih ščitijo pred poškodbami, ko iščejo ribe, ki so zakopane v morskem dnu.

Udarjanje z repom po gladini

Še posebej zanimiv je primer hranjenja delfinov ob južni Avstraliji, v času drstenja sip. Delfini sipe pritisnejo ob dno in jih z močnim sunkom navzdol ubijejo. Nato jih dvignejo nekaj metrov nad morsko dno in jih udarjajo z gobcem. Na ta način spravijo več črnilo, ki sipam sicer služi kot obrambno sredstvo in je verjetno neprijetnega okusa. Ko črnilo neha iztekati iz sipe, jo delfin spet zagrabi z gobcem in jo močno podrgne ob morsko dno. S tem odpre njeno telo, iz njega pa izplava sipina kost. Hrana je tako pripravljena (črnilo in kost sta odstranjena), delfin pa lahko zaužije slasten obrok. V nekaterih delih ZDA delfini naženejo ribe na muljaste brežine, kamor se za njimi poženejo tudi sami. Tako za nekaj trenutkov znajdejo deloma izven vode, da poberejo svoj plen z obale.

Velike pliskavke so znane tudi po izkoriščanju aktivnosti človeka za hranjenje ali celo sodelovanje z ljudmi. Pogosto jih lahko opazimo za kočami (ribiške ladje, ki za seboj vlečejo mrežo, po dnu ali v odprti vodi), kjer se radi hranijo.  Včasih pobirajo zavržene ribe, ki jih ribiči vržejo nazaj v morje. Prav tako jih lahko srečamo ob stoječih mrežah, ki so položene na dnu. Včasih delfini poberejo ribe iz mrež ali celo naredijo luknje v mrežah, zaradi česar so nekateri ribiči včasih nezadovoljni z njihovo prisotnostjo. Po drugi strani pa v zahodni Afriki že desetletja (in morda celo stoletja) poteka sodelovanje med ribiči in delfini. Tam delfini naženejo ribe v mreže ribičev, le-ti pa počakajo, da se delfini na hranijo. Ko delfini odplavajo, ribiči poberejo preostali del ulova.

Plavanje in igranje ob premcu barke

Plenilci

Najpomembnejši plenilci velikih pliskavk so morski psi. V mnogih delih sveta so delfini del prehrane nekaterih vrst morskih psov, o čemer pričajo ostanki delfinov v želodcih morskih psov. Mnogi živi delfini pa nosijo tudi brazgotine in poškodbe, ki so posledica tovrstnih napadov, tako da delfini pogosto preživijo tovrstne napade. Preživijo lahko tudi precej hude poškodbe, ki se večinoma uspešno zacelijo. Položaj teh poškodb na telesu nakazuje na to, da morski psi delfine večinoma napadejo od zadaj in od spodaj. Vrste, ki so za delfine nevarne, so predvsem beli morski volk (Carcharodon carcharias), morski bik ali beli morski pes (Carcharhinus leucas), morski tiger (Galeocerdo cuvier) in temni morski pes (Carcharhinus obscurus).

Ponekod se delfini in morski psi medsebojno prenašajo, predvsem pri tistih vrstah morskih psov, ki se z delfini ne hranijo. Kljub temu v nekaterih območjih, kjer delfini živijo, nevarnih morskih psov ni. Tak primer je dandanes slovensko morje, kjer delfini nimajo naravni plenilcev in so tako prav na vrhu prehranjevalne verige, nekoč pa je bil tukaj prisoten tudi beli morski volk (Carcharodon carcharias). Obstajajo tudi zapisi napadov delfinov na morske pse. Predvsem gre za udarce u gobcem in udarce z repom. Morda je to eden izmed razlogov, da mnogi odrasli delfini preživijo napade.  Če se počutijo ogrožene, delfini ponavadi pobegnejo s kraja, kjer se je pojavil morski pes. Včasih odrasli delfini  morskemu psu grozijo s sunkovitimi gibi in agresivno držo ter ga tako skušajo odgnati. V nekaterih delih sveta so lahko plenilci velikih pliskavk tudi orke (Orcinus orca).

Inteligenca

Zelo popularno in kontroverzno vprašanje: ali so delfini inteligentni?

Na takšno vprašanje ni lahko odgovoriti. Inteligenca je zelo relativna zadeva in je lahko le stvar kriterijev. Delfine je možno naučiti mnogo trikov, ukazov in zaporedij. Toda to zmorejo tudi nekatere druge živali, kot so npr. podgane, psi, ipd. Kljub temu pa vemo, da so delfini sposobni abstraktnega mišljenja in da se zavedajo sami sebe. Eden izmed primerov je dejstvo, da se delfini lahko prepoznajo v ogledalu, kar je značilno le za redke živalske vrste. Prav tako delfini razumejo koncept usmerjenega pogleda ali kazanje na določen objekt z roko. Nekateri delfini celo uporabljajo preproste oblike “orodja” (na gobcu nosijo morske spužve, ki jih ščitijo pri ritju po morskem dnu), svoje znanje pa prenašajo na potomce.
Delfini razumejo razlike med “nesi predmet A do predmeta B” ter “nesi predmet B do predmeta A”. Prav tako razumejo razliko med “pojdi pod obročem” in “pojdi skozi obroč”. Takšnih primerov je zelo veliko.

Kakorkoli že, inteligenca ima lahko več nivojev. Dejstvo, da delfini ne razumejo vseh zadev, ki so jasne nam, še ne pomeni, da niso inteligentni. Tudi mi ne razumemo povsem njihovega sveta. Glede na to, kako ljudje uničujemo svoj življenjski prostor, lahko morda sklepamo, da tudi sami nismo tako zelo inteligentni, kot si mislimo. Toda za spoštovanje in občudovanje delfinov jim ni potrebno pripisovati človeških lastnosti ali jih »romantizirati«. Sprejemajmo jih takšne kot so: edinstveni vladarji morij, ki z nami sobivajo na istem planetu.

Lahko bi rekli, da so delfini morda bolj inteligentni v njihovem svetu, kot smo mi v svojem.

Vir: MORIGENOS

Razen treh fotografij, ki sem jih posnel v akvatoriju Kaprij, so vse ostale nastale včeraj pred Baško na južni strani Krka. V tej skupni je po moji oceni okoli 50 delfinov in se v tem delu zadržujejo že kar nekaj časa, saj so o videnju tako številčne skupine pisali že nekateri mediji. V dobri uri opazovanja so nam res priredili pravo predstavo z vratolomnimi skoki in premeti, igranjem pred premcem barke in stalimi vragolijami.

Ko pa pot ponovno zanese v vode okoli Golega otoka, Prviča in Sv. Grgurja pa upam, da se ponovno vidimo.

Ljudje živijo na robovih puščave že skoraj 500.000 let. Domače prebivalstvo v Sahari je sestavljeno iz najrazličnejših rodov in plemen ljudstev iz črne Afrike, z Bližnjega vzhoda in iz sredozemskega prostora. Večji del puščavskega prebivalstva predstavljajo Tuaregi. Od 7. stoletja pa se je na to območje preseljevalo vedno več Arabcev. Stalne naselbine so nastajale tam, kjer je bilo dovolj vode, na križiščih karavanskih poti pa so se nato razvila manjša mesta, kot so Agadez, Ghat in Kufra. Med prebivalci teh oaz je vse v 20. stoletje obstajala medsebojna odvisnost. Zaradi sušnih obdobij v zadnjih letih in zaradi političnih in tehničnih sprememb (npr.prevažanja blaga s tovornjaki) so številni nomadi začeli opuščati stare življenjske navade in se bolj ali manj neprostovoljno naseljevati v oaznih mestih in na območju Sahela. Zaradi sušnih obdobij, političnih in tehničnih sprememb, zaradi katerih nomadi opuščajo stare življenjske, se je začel proces dezertifikacije. Nomadi se za stalno naseljujejo na tem zelo občutljivem ekosistemu, ki ga poleg pogostih suš dandanes ogroža tudi prenakomerno izčrpavanje zemlje. Puščava se počasi pomika v območja Sahela, kjer ne uspevajo več razni pridelki, ki so prebivalce oskrbovali s hrano. Zaradi pogostih suš vsako leto umre na tisoče ljudi.

Rastlinstvo v Sahari je opredeljeno na zelo malo področij. Toda kljub zelo slabim pogojev v Sahari najdemo trnasto grmičevje in majhna drevesa kot so akacije in tamariske (predvsem v nižavah in dolinah), medtem ko v gorah rastline rastejo med kamni. Rastline so se izjemno prilagodile neugodnem podnebju. Večina rastlin ima dolge korenine, ki ob občasnih deževjih shranijo vsako kapljico talne vode. Tudi oblike listov so popolnoma prilagojene-listi so špičasti in običajno povoskani. Edina območja, ki pa so popolnoma brez rastlinstva so gručaste puščave. Živalstvo v puščavi je omejeno na veliko vrst žuželk, ptic ter glodavcev.

Običajno si pod besedo Sahara predstavljamo kot peščeno puščavo, vendar moramo vedeti, da peščena puščava ali erg predstavlja komaj slabo petino vse Sahare. Saharski pesek nastaja zaradi erozije in preperevanja gorovij, ki ga veter počasi, a vztrajno spreminja v prah. Površje Sahare je povečini skalnato (hamada) ali pa gručasto (serir). Del pokrajine sestavljajo tudi suhe rečne struge ali vadiji, ki vodijo s pogorij in so hkrati dokaz, da je bila Sahara nekoč bolj vodnata. Včasih se vreme za nekaj minut spremeni hudo deževje, ki z vodo napolni vadije in še bolj pospešuje preperevanje.

V Sahari prevladuje tropsko puščavsko podnebje, za katerega so značilna ogromna temperaturna nihanja (okoli 50 °C). Podnevi se temperature dvignejo prek 40 °C, ponoči pa padejo pod 0°. V Sahari vsako leto pade le okoli 150 mm padavin in traja več let, da se iz kakšnega oblaka za hip utrga dež, kar povzroči, da tla za trenutek vzcvetijo. V tem pasu prevladujejo suhi severovzhodni pasati.

Tale zgornja kepica pa se je speljala na včerajšnji dan. Za razliko od preteklih let, ko so na terasi gnezdile šmarnice, je gnezdo spletel par sivih muharjev. Prvi izmed treh letošnjih mladičev se je speljal že prejšnji teden, včeraj pa sta gnezdo zapustila še preostala. A žal je zadnji in najšibkejši, čez noč poginil. Pri prvem poletu iz gnezda si je po vsej verjetnosti poškodoval krilo.

Danes se je edini preživeli že potikal po bližnji okolici. Starša sta ga pridno hranila in pozorno opazovala, da se izza vogala ne bi prikradel kak mačkon, ki je v teh trenutkih največja nevarnost mladičem.

Pa še nekaj o vrsti. Sivi muhar  (Muscicapa striata) je majhna, pretežno gozdna ptica pevka. Najpogosteje ga vidimo vzravnano sedečega na plotu ali suhi veji, od koder se zaganja za žuželkami in nato spet seda na staro pežo ali v bližino. Zanj je zelo značilno tudi trzanje s perutmi in repom. Zgoraj je sivorjav, spodaj pa je bel, na prsih ima drap in rjave vzdolžne proge. Gnezdo si pogosto spletejo v cvetličnih koritih ali pa pod slemeni streh. V Sloveniji je pogosta poletna vrsta.

Velikost: 13,5-15 cm
Bivališče: odprti listnati in iglasti gozdovi, parki, vrtovi
Aktivnost: podnevi
Gnezdo: skodeličasto, v vdolbini v zidu ali debla, pogosto blizu tal
Število jajc: 4-5, bledo drap, rdečkasto marogasta
Tip mladiča: gnezdomec puhavec
Zarod: 1-2, maj-junij
Hrana: leteče žuželke
Status: poletna vrsta
Podobne vrste: samice in mladostni osebki malega, belovratega in črnoglavega muharja
Podobno petje: bela pastirica
Evropski naravovarstveni status: SPEC 3

Kaj se zgodi, ko se po dvorišču plazi kača. Nekateri se je razveselimo, pograbimo aparat in začnemo škljocat, drugi pa zaženejo vik in krik, zahtevajo odstranitev, v najslabšem primeru pa celo likvidacijo. In to, kot se je na koncu izkazalo, prav nič strupene in nevarne smokulje. No sam sem sprejel prvo zahtevano in milejšo obliko odstranitve in jo s pomočjo gafa odnesel v gozd.

Smokulja -  Coronella austriaca je človeku povsem nenevarna predstavnica gožev. Na glavi ima progo, ki se vleče od nosnice preko očesa do vratu. (Sorodnici zahodni smokulji se senčna proga začne šele očesu.) Po hrbtu ima dve vrsti peg. Samec ima rdečkastorjav hrbet in rumenorjavo spodnjo stran telesa. Samica je po hrbtu sivorjava in temno pegasta, po spodnji strani pa siva. Smokulja lahko meri do 75 cm. Živi v srednji, južni in vzhodni Evropi. Zadržuje se na suhih kamnitih področjih z gozdovi, goljavami, grušči in vinogradi. Je počasna in v nevarnosti takoj ugrizne, pri tem iz analnih žlez izloča smrdljiv izloček. Dobro pleza in v nevarnosti lahko tudi plava. Hrani se z manjšimi kuščaricami, slepci, tudi mišmi in drugimi manjšimi glodalci. Preden žrtev požre se okrog nje ovije. Pari se aprila. Avgusta ali septembra povrže 3-15 mladičev. Njena bližnja sorodnica je zahodna smokulja. Ljudje smokuljo pogosto zamenjujejo z gadom, od katerega se med drugim razlikuje tudi po gladkih hrbtnih luskah in okrogli zenici.

Višavsko govedo ali kyloe je staroškotska pasma goveda z dolgimi rogovi in dolgim valovitim kožuhuom, ki je obarvan črno, rdeče, progasto ali rumenkasto.

Pasma se je razvila na škotskem višavju in zahodnih otokih Škotske. Matična skupina je bila v začetku 20. stoletja prepeljana tudi v druge dele sveta, zlasti Avstralijo in Severno Ameriko. Pasma se je razvila iz dveh debel, s prvotno črno obarvanim kožuhom in druge z rdečkastim. Znani so kot odporna pasma zaradi krepke narave njihovega domačega okolja z veliko dežja in močnimi vetrovi.  Postava navzven ne  kaže, da je bolj vitko kot večina govedi, čokate pa jih naredi njihova gosta dlaka, ki je hkrati zelo dober izolator.

Višavsko govedo je bilo registrirano že davnega leta leta 1885. Na Škotskem so bolj znani kot kyloes, drugo splošno ime pa je “highland catlle”. Višavska goveda uspešno gojijo tudi v številnih toplejših državah. Gost kožuh zagotavlja zaščito v tako v mrzlih zime kot tudi zmerješih podnebjih, njihova sposobnost pri brskanju za hrano pa jim omogoča preživetje v hudih gorskih območjih.

Riganje jader in priprava ostale opreme.

Nedelja je bila naporna. Pozen prihod domov iz fantovščine je pomenil le eno. Nič spanja to noč, saj je bil odhod v Preluko planiran ob pol tretji uri zjutraj. Andraža sem ponovno srečal po skoraj petih letih. Spoznala sva se na Rodosu, na skrajnem zahodnem delu otoka, t.i. Prasotu. V tem času je napredoval v najboljšega slovenskega freestyle surferja. Vožnja do Preluke pa je postregla tudi z zanimivo debato z Grčo, vsem znanim Pavlom Grašičem, smučarskim trenerjem, ki je poskrbel za prenekatere slovenske uspehe v alpskem smučanju. Zanimivost nedeljske lokacije – Preluke je v tem, da je tam veter le v zgodnjih jutranjih urah, ko se zaradi temperaturnih razlik na obali in morju ustvari termika. In v nedeljo so bili pogoji primerni za zadovoljivo surfanje le dobri dve uri. Med peto in pol osmo uro zjutraj.

Prve fotke so nastale ob 5:04 zjutraj.

V tej sezoni je Andraž dobil novega opremljevalca. Shred optics, je blagovna znamka, ki je v solastništvu Teda Ligetya, zmagovalca svetovnega pokala v alpskem smučanju. Več o njihovi ponudbi si lahko preberete na spletni strani Tesme Sport, več o Andražu pa na njegovem blogu.

Deževno vreme in turobni dnevi v prvi polovic maja so mi popolnoma zameglili predstavo, kako je lepo v sončnih dneh. Včerajšnji dan sem zato izkoristil za kratko pohajanje in lovljenje trenutkov v naravi. Oprano nebo, beli oblaki na nebu in intenzivne zelene barve narave, pa so poskrbeli za motive. Sorško polje z bližnjo okolico pa je bil pravi kraj za delo.