Čez vikend sem se lotil pregledovanja arhiva in naletel tudi na mapo s slikami iz Kenije. In ker te dni mineva ravno 5 let od mojega obiska tam doli, sem se odločil, da vam nekaj utrinkov iz potepanja po rezervatu Massai Mara tudi razkrijem. 5 let nazaj sem šele začenjal s svojo “fotografsko” potjo, zato tudi izdelki niso ravno na nivoju. Takrat mi je zvesto služil Canon 300D in pa sposojena sigma 70-300. Žal se je v času mojega obiska začenjala deževna doba in pogoji tudi niso bili najboljši. Ampak bomo sigurno nekoč ponovili. Do takrat pa t.i. Big 5, a žal brez leoparda, ki ga v dveh dneh bivanja v parku nismo videli. Sem ga pa “nadomestil” z gepardom, najhitrejšo kopensko živaljo na svetu.

Afriški slon – Loxodonta africana

Lev – Panthera leo

Beli nosorog – Ceratotherium simum simum

Gepard – Acinonyx jubatus

Materiala je še nakaj. V naslednji objavi pa osatlo življe in nekaj Massaiev.

Sivka – Aythya ferina

Narava se počasi prebuja iz zimskega spanca. Pomladne cvetlice že veselo razkazujejo svoje cvetje in počasi se bo isto zgodilu tudi v ptičjem svetu. Prve preletnice in selivke se že zadržujejo v naših krajih in že slišati njihovo vreščanje in petje. Po skoraj pol leta sem se v petek mudil v Hrašah.

V zaledju reke Save se v Hrašah pri Smledniku skriva dragoceni biser slovenske narave. Ob kompleksu nekdanjega kmetijskega kombinata Agroemone sta predvsem zaradi izpuščanja gnojničnih voda nastali dve mlaki. V sekundarnem biotopu se je razbohotilo življenje najrazličnejših oblik in vrst. Gre za edinstven habitat, ki se je v spremenjenih razmerah v okolju prelevil v pravo oazo za več deset vrst ptic, dvoživk, žuželk, sesalcev in raznih drugih živalskih vrst, med katerimi je veliko redkih in ogroženih.

Čopaste črnice – Aythya fuligula

V Hrašah je bila potrjena prva gnezditev črnogrlega ponirka Podiceps nigricollis v Sloveniji. Par labodov grbcev je vzredil tudi do deset mladičev na leto. Po gladini mlak krožijo in se potapljajo razne vrste rac, kot so regeljc, kreheljc, dolgorepka, žličarica, mlakarica in čopasta črnica, črna liska, ponirki, gosi, galebi in morska sraka, po plitvi vodi in blatu bredejo martinci, togotnik, deževnik in kozica, v trstičevju se skrivajo očem slabše vidne vrste, kot so bobnarice, tukalice, sinice in trstnice. Pogostnost pojavljanja obvodnih in močvirskih ptic med selitvijo je na plitvih mlakah v Hrašah enaka ali celo večja kot na drugih znanih ornitoloških lokalitetah. Med gosti so tudi tako redke vrste ptic, kot so lunji, ibisi, gosi, bobnarice, čigre, veliki srakoper in žerjav. Prav v tem mokrišču si opomorejo od dolgotrajne poti ali prezimijo.

Črne liske – Fulica atra

Mlake v Hrašah pri Smledniku so po pravilniku, ki ga je sprejel pristojni minister za okolje in prostor, naravna vrednota nacionalnega pomena, celoten predel pa je uvrščen v mrežo zavarovanih območij Natura 2000. Le mlake to ni povsem obvarovalo pred nepridipravi. Površina večjega jezerca se je namreč močno zmanjšala, ker ga je nekdo – zasul!, na manjšem pa je bilo vandalsko uničeno leglo laboda grbca.

Mlakar – Anas platyrhynchos

Lokalna skupnost je mokrišče v Hrašah, ki je ornitološko ena najbolj pomembnih v vsej državi, zvečine že vzela za svojega. Mokrišče postaja sestavni del šolskih programov bližnjih šol v Valburgi in Smledniku, vanj se zgrinja čedalje več ornitologov, ljubiteljev narave, sprehajalcev, rekreativcev in drugih obiskovalcev. Razvoj dogodkov vodi v smer trajnostnega razvoja. In morda bo že v kratkem dozorelo spoznanje, da se hraško mokrišče nadgradi z blagovno znamko naravnega parka ali rezervata. To bo gotovo na široko odprlo možnost za razvoj slovenskega ekoturizma.

Labod grbec – Cygnus olor

Zgornji par je naredil kar nekaj krogov, misleč, da jima bo uspelo najti primeren prostor za bodoče gnezdo, a je par, ki mlako že obvladuje kaj kmalu pokazal kdo je gospodar področja.

Lišček – Carduelis carduelis

Siva čaplja – Ardea cinerea

Siva čaplja je varno čepela na posušenem trstičju in čakala na svojo priložnost za priboljšek. Na znani lokaciji, pa prvi pari že popravljajo svoja gnezda in samo čakam, da drevje malo ozeleni, nato pa takoj posnet kakšno lepo fotko.

Že kar nekaj časa je, od kar me je jutranji telefon in znan glas kolegice zbudil z informacijo, da se na znani lokaciji ponovno pasejo mufloni. Zadnji sneg, ki je pobelil Slovenijo, jih je za nekaj časa ponovno pregnal v varno zavetje gozda, a sedaj, ko je sneg skopnel so ponovno v dolini. To jutro sva se s Tonetom odpeljala do kraja. In res so bili tam. Upala sva, da bo med njimi tudi kakšen kapitalen oven, a sva se malo uštela. Dobrih 10 ovc in nekaj mladih ovnov se je kaj hitro po najinem prihodu tudi umaknilo nazaj v gozd. Kot pravi slovenski pregovor: “Še pes ima pri jesti rad mir!” In to velja očitno tudi za muflone. A sedaj vem točno kje se nahajajo in pasejo in upam, da mi ob naslednjem obisku uspe narediti kakšno boljšo fotografijo. Do takrat pa spodnji dve.

Muflon je vrsta divje ovce in tako spada v poddružino Caprinae (koze), kamor po znanstveni klasifikaciji spadajo tako koze kot ovce. Domnevno naj bi bil eden izmed dveh prednikov, iz katerih so se razvile vse sodobne pasme domačih ovc. Mufloni so rdečerjavi s temno progo čez pleča ter svetlo obarvanim sedlom in spodnjimi deli. Samci imajo rogove, samice pa so lahko tudi brez njih.

Mufloni izvirajo iz jugozahodne Azije, kjer živi vrsta, poznana kot azijski muflon (Ovis orientalis). V času kamene dobe so jih ljudje naselili tudi na Korziko, Sardinijo, Rodos in Ciper, morda kot divje udomačene živali, ki so se nato v zadnjih nekaj tisoč letih razširile po gorski notranjosti teh otokov in se razvile v novo vrsto, imenovano evropski muflon (O. musimon ali O. ammon). Na teh otokih so zdaj mufloni redki, uspešno pa so jih naselili v srednjo Evropo, vključno z Nemčijo, Avstrijo, Češko, Slovaško, Slovenijo (leta 1953 na območje Triglavskega narodnega parka), Madžarsko, Bolgarijo in Romunijo ter celo v nekatere severnoevropske države, kot je Finska.

Znanstvena klasifikacija muflona je sporna, vendar pa se o evropskem muflonu govori kot bodisi o Ovis musimon ali o Ovis ammon musimon.